Čebele (znanstveno ime Anthophila, latinsko cvetoljubi) so nerangiran takson žuželk, ki ga uvrščamo med kožokrilce, natančneje v podred ozkopasih os (Apocrita). Poznano je približno 20.000 vrst čebel, ki so razdeljene v sedem do devet družin.[1] Njihova glavna značilnost je prilagojenost hranjenju z nektarjem in cvetnim prahom, s čemer hranijo tudi svoje ličinke. V ta namen imajo posebne strukture za prenašanje in shranjevanje peloda, največkrat v obliki posebno oblikovanih dlačic na telesu. V ekosistemu opravljajo pomembno vlogo opraševalcev in so s tega stališča pomembne tudi za človeka.
Med njimi je najbolj znana družina pravih čebel (Apidae), kamor uvrščamo čmrlje (rod Bombus) in medonosne čebele (rod Apis), od katerih je v Sloveniji prisotna domača čebela (Apis mellifera) oz. njena avtohtona podvrsta kranjska čebela (Apis mellifera carnica).
Najzanesljivejša znaka, po katerem čebele ločimo od drugih kožokrilcev, sta:
- njihov ščit (pronotum) ob strani oprsja ne sega nazaj do izrastkov zunanjega skeleta (tegul), ki od zgoraj prekrivata bazo kril
- široke, ploščate in pogosto kosmate zadnje noge
Spola se na zunaj ločita po številu členov tipalnic – samci jih imajo 13, samice pa 12.
Večinoma imajo dobro razvit in dolg, koničast jeziček (glossa, ki ga tvori preobražen del ustne oz. labiuma, in ga analogno podobnim strukturam drugih živali imenujemo tudi proboscis) za srkanje nektarja, vendar to ni značilnost vseh čebel. Čebele iz rodov Hylaeus in Colletes imajo kratek jeziček, podoben osjemu, ki je na koncu širši kot pri bazi, pri rodu Andrena in sorodnih pa je sicer koničast, a razmeroma kratek. Po dolžini jezička delimo čebele na dve neformalni skupini, kratkojezičaste in dolgojezičaste. Poleg jezička vsebuje obustni aparat tudi grizalo, ki ga čebele, podobno kot ose, uporabljajo za gradnjo gnezda. Večina čebel ima obrambno strukturo – želo, ki je modificirana leglica, povezana s strupno žlezo. Brez žela so samo predstavniki poddružine neželatih čebel (Meliponinae), ki sodijo med prave čebele (Apidae).
Različne vrste čebel imajo različne strukture za prenašanje peloda in nektarja. Večinoma so to področja s posebno gostimi in razvejanimi dlakami, ki se nahajajo na zadnjih nogah ali spodnji strani zadka, nekatere vrste pa nabrano pašo prenašajo v golši. Najbolj specializirane strukture za prenašanje peloda imajo prave čebele, ki imajo ob robovih tibij zadnjih nog vrsti dolgih, zakrivljenih dlak, ki oblikujejo nekakšno košaro. Tja počešejo pelod, ki se jim je nabral na telesu ob obiskovanju cvetov, in ga utrdijo z izbljuvanim nektarjem v kompaktno kepo. Dlake čebel nosijo elektrostatični naboj, zaradi katerega se pelod »prilepi« nanje.
Najmanjše čebele pripadajo vrsti Trigona minima in zrastejo do 2,1 mm v dolžino, največje pa so samice Wallaceove orjaške čebele z Indonezije, ki zrastejo do skoraj štirih centimetrov v dolžino in imajo premer kril do 63 mm.
Poleg obiskovanja cvetov iz katerih srkajo nektar, je najočitnejša značilnost življenja čebel skrb za potomstvo, ki je eden od predpogojev za razvoj kompleksnih kolonij, kot jih poznamo pri domači čebeli. Samica poleg nektarja na cvetovih nabira pelod; nektar ji služi kot vir energije za fizične aktivnosti, delno prebavljen pelod pa predstavlja glavni vir beljakovin za ličinke. Hrana za ličinke je izbljuvan izloček obustnih žlez, sestavljen iz nektarja, peloda in določenih prebavnih encimov. Ličinke mnogih vrst živijo zaprte v kamricah v gnezdu, ki jih čebela zalaga s tako izbljuvano hrano po potrebi, dokler ne odrastejo. Kamrice so zgrajene iz voska, tega čebele izločajo iz žlez na zadku.
Življenjska doba čebele in število njenih potomcev sta zelo odvisna od tega, ali je vrsta samotarska, ali živi v skupnosti, ter od intenzivnost dela. Spomladi in v prvi polovici poletja čebele lahko veliko delajo, zato je njihova življenjska doba samo 40 dni, medtem ko v drugi polovici leta delajo manj in tako lahko živijo dlje, tudi do 60 dni. Nazadnje vzgojene čebele pa živijo do naslednje pomladi.
Večina vrst čebel je samotarskih, gnezdijo največkrat v luknjah, ki si jih izkopljejo v tleh, ali votlem lesu. Skupina pa je najbolj poznana po predstavnikih, ki tvorijo kolonije. Znotraj skupine socialnih čebel poznamo več stopenj kompleksnosti kolonij, od enostavnih gnezd, ki jih zavzemajo osebki iz iste generacije in skrbijo vsak za svoje potomstvo (npr. pri vitkih in peščinskih čebelah), do dovršenih skupnosti, ki jih sestavljajo morfološko različni osebki z različnimi funkcijami (t. i. evsocialnost), kot jih tvori domača čebela. Fosilni dokazi kažejo tudi na to, da se je socialnost med čebelami razvila večkrat, zaradi česar so čebele priročen subjekt za preučevanje evolucije socialnosti. Kot drugi kožokrilci imajo tudi čebele haplodiploidni mehanizem določanja spola. Samci so haploidni, samice pa diploidne – imajo samo eno garnituro kromosomov, posledica česar je, da so potomke ene matice in enega trota bolj podobne med seboj po genskem zapisu. Genetsko gledano imajo tako potomke ene čebele večjo korist od skrbi za potomstvo sester kot bi jo imele, če bi bile diploidne. To je drugi dejavnik, ki pospešuje razvoj evsocialnosti, tretji pa gradnja stalnega gnezda, ki ga lahko zasedajo živali več zaporednih generacij.
Komunikacija med osebki je ključna za vzdrževanje skupnosti. S telesnim stikom, natančneje z otipavanjem s tipalnicami, si čebele izmenjujejo informacije o kakovosti in vrsti paše, glavnino komunikacijskih signalov pa predstavljajo vibracije. Te proizvajajo z ritmičnim nihanjem oprsja, pri čemer sodelujejo tudi krila. Pogosto je te signale možno slišati – pri domači čebeli kot t. i. »pipanje« in »tutanje« – vendar čebele zaznajo predvsem komponento signala, ki se prenaša po podlagi, z mehanoreceptorji v nožnih sklepih, pa tudi zračne vibracije s čutilnimi dlakami, tipalnicami in drugimi nespecifičnimi receptorji. Poseben primer komunikacije pa je zibajoči ples delavk domače čebele in sorodnih vrst, ki je abstraktno sporočilo o smeri, kakovosti in oddaljenosti paše. Komunikacijske signale so preučevali predvsem pri domači čebeli, vendar je njihova interpretacija težavna, saj je pomen za sprejemnika odvisen tako od njegove motivacije kot od konteksta, v katerem so uporabljeni.
Kranjska čebela
Kranjska čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica (znanstveno ime Apis mellifera carnica), je avtohtona čebelja pasma, ki je nastala na območju Balkanskega polotoka, iz zgodovinskih vzrokov pa je za njeno domovino priznana Gorenjska (Slovenija), zaradi česar je svojevrsten slovenski ponos. Najdemo jo sicer tudi na ozemlju širše Koroške in Štajerske (tudi v Avstriji), na Madžarskem, v Romuniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji, zlasti umetno naseljeno še v Nemčiji ter ponekod drugod. Trenutno je za italijansko čebelo druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu, ki se veliko uporablja v čebelarstvu.
Kranjska čebela je umirjena pasma, namenjena pridobivanju medu in drugih čebeljih pridelkov v gosto naseljenih območjih. Od ostalih podvrst medonosnih čebel se loči tako po zunanjih lastnostih kot tudi po vedenjskih lastnostih.
Posebnosti v zunanjem izgledu:
- vitko telo
- temno rjava barva obročkov zadka
- sive dlačice na zadku
Prednosti za čebelarstvo:
- majhna poraba zimske hrane,
- hiter pomladanski razvoj,
- usmerjenost v izkoriščanje paše v gozdu,
- dobra orientacija
- hitro zmanjšanje obsega zalege v brezpašnem obdobju
- zalega izgine zgodaj jeseni
- v panju malo propolizira
Kranjska čebela je miroljubna do čebelarja in ni preveč dovzetna za ropanje s strani drugih čebel. Zdravstveno je skoraj popolnoma odporna proti bolezenski pršičavosti čebel (acariosis apis), je pa tudi dokaj odporna proti nosemi (nosemosis apium) in čebelji gnilobi (pestis apium) ter proti varozi čebel (varoozis).
Slabosti za čebelarstvo:
- pogosto rojenje
- slabša izdelava voska